Prisrčen in topel sprejem domačinov na TK Mihelič te ne pusti ravnodušnega, preprostost in prisrčnost zakoncev Dušana in Tatjane Mihelič pa te hitro napelje na prijeten klepet v zelo lepo urejenem ambientu, v 11. maja otovorjenem prizidku Turistične kmetije Mihelič v Rožengruntu, ki je daleč naokoli poznana po okusni, preprosti domači hrani, več vrstam domačih sokov in kajpada svojemu vinu, kot se za ta vinorodni okoliš tudi spodobi. Kmetija obsega do 12 ha obdelovalne površine, ki jo družina zelo pridno obdeluje, saj imajo v obori nekaj damjakov, redijo prašiče in svinje matere, govedo je rejeno po sistemu proste reje, redijo svoje kokoši in piščance, zajce, … skratka skorajda vse, kar se mesa tiče, je pridelano doma … prav tako zelenjava in sadje.

A začetek pred dvajsetimi leti, pa je bil vendarle drugačen, a z vztrajnostjo je družina uspela postaviti objekt in privabiti turiste tudi v hišo na nekajdnevno bivanje. Ob začetkih leta 1994 sta zakonca Mihelič razmišljala, da bi glede na lokacijo, bližino kapelice, bližino Avstrije, bilo dobro urediti prostor za več ljudi, tako so najprej uredili večji prostor s teraso, v katerega so lahko sprejeli 30 ljudi. A ideja in želja po stacionarnem turizmu ter o tem, kako bi ljudi lahko več dni zadržali v občini, je še vedno tlela, tako so z leti dozidavali prostore, potem pa so se leta 2009 odločili za večji projekt, in sicer so zgradili v štirih letih objekt dimenzij 25m x15m, s skupno uporabno površino 1000 m², brez kleti. Sedanje kapacitete so prišle iz začetnih 30 sedišč na 30 ležišč, tako prizidek zajema apartmaje s sobami, sobe s kopalnicami, finsko zeliščno savno in fitnes sobo, otrokom je na razpolago otroška igralnica, odraslim pa prostorna jedilnica. Financirali so projekt sami, a za notranjo opremo so se prijavili za pridobitev dela finančnih sredstev iz ukrepa 311, ki ga EU za take projekte namenja.

Z marljivim sosedom se že dogovarjajo, da bi v bližnji prihodnosti goste na konjskih hrbtih ali v kočiji popeljali na oglede po občini, saj si je le ta uredil zelo kvalitetno manežo za konje, kot velik ljubitelj konj pa bo lahko konje tudi prenočil. Pri Miheličevih želijo urediti tudi izposojo koles za potepe in oglede po občini, postavili bodo novo, manjšo oboro za divjad tudi kot turistično posebnost, želje so po ureditvi odbojkarskega igrišča, za kar so precej zaslužni »ta mladi«, v kratkem pa imajo namen še dokončati urejanje parkirišča, na katerem lahko parkira več kot 50 avtomobilov. Že dve desetletji, tako pravita latnika Dušan in Tatjana, so njihovi zvesti in cenjeni gosti Avstrijci, s katerimi so stkali pristne in gostoljubne odnose ter prijateljske vezi in se še mlajše generacije rade pripeljejo na kosilo ali malico, praznovanja in pokramljajo.

Da pa je v delo vpeta celotna družina pove podatek, da babica Francka in dedek Peter še vedno vse postorita pri živini, Tadeja in Aleš pa svojima polovicama rada priskočita na pomoč očetu Dušanu in mami Tatjani. Če ne bi vsi držali skupaj, tega ne bi zmogli, povesta Dušan in Tatjana. Bližina Avstrije skorajda zahteva sporazumevanje v nemščini, a to pri Miheličevih ne predstavlja nobene težave, saj je jezik soseda v tej hiši kar doma in tega se gostje tudi zelo dobro zavedajo in znajo ceniti. Na vprašanje, kako so načrtovali gradnjo zgradbe in notranje opreme, v en glas povesta, da je bila zamisel njihova, ki so jo s pomočjo strokovnjakov različnih področij uspešno razvili po svojem okusu in zmožnostih. Zelo pritegne lesena notranja oprema, ki so jo s sodelovanjem realizirali pri Janku Holerju s.p. Kreativni interieri. Zgovorno je tudi to, da sta kot oče in mama otroke vedno spobujala k delu, učenju in sta sedaj nanje tudi zelo ponosna, saj Tadeja tako rekoč obvlada gastronomijo in ve, kaj in kako gostu ponuditi, sama je v kuhinji zelo spretna kot je okusno vse kar pride izpod njenih rok. Rada prevzame pobudo in delo, kot tudi njen fant Matej, zato starša počasi razmišljata, da bi kdaj v prihodnosti imela več časa zase in delo malce bolj prepustila mlademu rodu. Sin Aleš je po poklicu tehnik in mu seveda novotarije ter tehnični aparati, kaj šele avtomobili sploh ne delajo težav, tudi s punco rada poprimeta za delo v pomoč družini. Prav je, da želje vedno ostanejo, saj lahko samo to človeka žene naprej, a sogovornikoma nikakor ni tuja tudi beseda osebne zahvale, ki jo, tako pravita, dolgujeta celotni družini za pomoč in potrpežljivost, odličnim sosedom za uvidevnost ter ustrežljivost, matični občini za vzpodbude in urejanje dokumentacije, Svetovalni službi – Franciju Orniku za pobude in pomoč pri neskončno dolgi in zapleteni »papirologiji«, Lipa Lenart pa jih, tako sogovornika, nikoli ni pustila na cedilu, da pa je svak oz. brat Bojan prava korenina, povesta, da je bil povsod »zraven«, jima pomagal in olajšal marsikatero delo in prihranil skrb. Župan občine pa dodaja, da je to »izjemna pridobitev za občino, saj do letos v občini ni bilo možno prenočiti, v prihodnosti pa bodo na področju turizma načrtovali vsaj 2-dnevno ponudbo na področju turizma, saj so sedaj idealni pogoji zato, zato celotni družini želi uspešno delo na področju turizma v občini.«

S.R. Breznik